Pohodna obutev niso samo »gojzarji«. Za hojo po nezahtevnem terenu so primernejši nizki pohodni čevlji, ki jih nekateri dajejo v isti koš z ostalo športno obutvijo, ali po domače, »supergami«. To je sicer zmotno pojmovanje, saj imajo pohodni čevlji drugačne lastnosti kot obutev za tek ali prosti čas.
Za pravilno izbiro pohodne obutve je ključen podatek o tem, po kakšnem terenu boste hodili. V nadaljevanju si bomo ogledali štiri vrste pohodnih čevljev, namenjenih različnim terenom.
NIZKI POHODNI ČEVLJI
Nizki pohodni čevlji ne varujejo gležnja, zato so primerni za hojo po nezahtevnem terenu. Uporabljamo jih za hojo po ravnini in manjših, tehnično nezahtevnih strminah. V gorniški terminologiji jih imenujejo tudi »čevlji za pristope«, torej za hojo do izhodišča oziroma točke, kjer se začne tehnično zahtevnejši vzpon.
Za razliko od »superg« imajo trdnejši podplat z boljšim oprijemom. Omogočajo stabilen korak in zmanjšujejo nevarnost zdrsa.
Vrhnji del je lahko iz usnja ali umetne tkanine, v večini čevljev najdemo tudi membrano proti prepuščanju vode. S takšnimi čevlji lahko brez skrbi prečkamo manjši potok.
LAŽJI VISOKI POHODNI ČEVLJI
V osnovi gre za enake čevlje kot so nizki pohodni čevlji, le da so povišani in zato varujejo tudi gleženj. Mnogi proizvajalci ponujajo isti model čevlja v nizki in visoki izvedbi.
Takšni čevlji so primerni za sredogorje in pogojno tudi visokogorje, če pot ne vključuje snežišč, spustov po melišču ali drugih tehnično zahtevnih odsekov.
Primerni so za poletne in jesenske vzpone, medtem ko za hojo po snegu in uporabo derez niso dobra izbira. Poleg tega, da niso dovolj topli in ne nudijo zadostne zaščite pred mokroto, so tudi manj čvrsti in ne zagotavljajo tako stabilnega koraka kot čistokrvni »gojzarji«.
Lažji visoki pohodni čevlji so dobra izbira tudi za potovanja z nahrbtnikom (backpacking).
