»Kam greš pa ti letos na morje?«
»Na Nizozemsko.«
»Na Nizozemsko na morje???«
Je že tako, da velika večina morje povezuje z jugom in toplimi kraji. Pri marsikom asociacija celo ne gre dlje od Hrvaške, morda še Grčije, Italije, Turčije in bližnjih arabskih držav. Kdo bi jim zameril. Tisti, ki gremo »na morje« na sever, smo itak norci.
Toda morje na severu ima poseben čar.
Obale ob Atlantiku in Severnem morju res niso najprimernejše za kopanje, a ponujajo občutek neukrotljivega in prvinskega. In kdo pravi, da je pohod po morskem dnu, ki ga omogoči velika razlika med plimo in oseko (Nizozemci imajo za to svoj izraz – wadlopen, manj zabaven od sprehoda po dalmatinski rivi.
Ljudje iz severnejših dežel – Nizozemci, severni Nemci, Danci, Švedi, Norvežani, Britanci, so veliki privrženci kampiranja. Zato ne preseneča, da ob obalah Atlantika in Severnega morja najdemo številne kampe, redkeje pa hotele in apartmaje.
Iti »na morje« na sever je zato najbolje združiti s kampiranjem, bodisi v šotoru, prikolici ali avtodomu. Cene v kampih so primerljive s tistimi ob jadranski obali, zato, če odštejemo daljšo pot, stroški niso bistveno višji, če smo se pripravljeni odreči prehranjevanju zunaj.
Toplo, a ne vroče!
Poletne temperature ob obalah Atlantika in Severnega morja so pisane na kožo ljubiteljem zmernosti. Čez dan se živo srebro redko povzpne preko 25 stopinj Celzija, med sončnim zahodom in sončnim vzhodom pa redko preseže 15 stopinj. Ko smo že pri sončnem zahodu – sonce na severu poleti zaide kasneje, zato je zunaj še opolnoči razmeroma svetlo. Severneje kot gremo, daljši je dan – na skrajnem severu Skandinavije sonce poleti sploh ne zaide.
Odsotnost pripeke, kakršne smo vajeni v naših krajih in južneje, ter prisotnost rahlega vetra, ki stalno vleče od Atlantika, nas lahko hitro zavede, da pozabimo na zaščito pred soncem. To je lahko kapitalna napaka. Že enourni sprehod ob obali je dovolj, da nas na izpostavljenih mestih opeče sonce. Zato ni presenetljivo, da nekateri domačini tudi poleti nosijo majice z dolgimi rokavi. Poleg obveznega pokrivala za glavo, seveda.
Slabega vremena ni, so samo slaba oblačila!
Vreme ob Atlantiku in Severnem morju se hitro spreminja. Iz povsem jasnega neba do dežja se spremeni v četrt ure. Enako tudi iz dežja v sonce. Domačini se s tem ne obremenjujejo. Pri roki imajo pelerino ali anorak in ju po potrebi uporabijo. Pa tudi, če jih dežne kaplje presenetijo in premočijo – toliko pomembnejših stvari je v življenju, za katere se je bolj vredno vznemirjati.
Medtem ko v nam bližnjih kampih ob prvih dežnih kapljah slišimo skrbne matere, ki kličejo svoje potomce pod streho, da ne bodo mokri, ima otroška igra na severu višjo prioriteto kot suha in brezhibno snažna oblačila. Slovenskemu umu, obremenjenemu z večnim negodovanjem nad vremenom, je skoraj neverjetno, kako je vreme za severnjake nič drugega kot realnost, ki se ji človek pač prilagodi. »Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila,« pravijo. In imajo prav.
