Zgodovina je polna znanih rivalstev. Večinoma izvirajo iz potrebe po moči ali ranjenega ponosa – nekaj pa jih je celo kombinacija obeh. Eno najbolj znanih rivalstev v svetu avtomobilizma je vsekakor med Fordom in Ferrarijem. Henry Ford II – bolj znan kot “Hank the Deuce” – je leta 1963 poskušal pridobiti Ferrarija, kar je sprožilo skoraj desetletje prepirov med njim in Enzom Ferrarijem, velikim lastnikom italijanskega proizvajalca avtomobilov.
To legendarno rivalstvo je dobilo celo popolno hollywoodsko filmsko različico v novem filmu Ford proti Ferrariju, kjer sta glavna igralca in dobitnika akademije Matt Damon in Christian Bale. Film pripoveduje zgodbo o trmastem in egoističnem avtomobilskem titanu, ki je bil pripravljen porabiti približno 25 milijonov dolarjev in tisoč inženirskih ur, da bi se maščeval svojemu rivalu. Ford je hotel na vsak način premagati rivala Ferrarija na najprestižnejši dirki na svetu, 24 ur Le Mansa.
Zgodba se začne v zgodnjih šestdesetih letih. Ameriške nakupne navade so se spremenile, ko je zrasla generacija “baby boom”. Mladina je bila prvič v zgodovini pomembnejša za ameriško podjetje kot njihovi starši. Boomerji so imeli veliko razpoložljivega dohodka, ki so ga porabili za predmete, kot so avtomobili, oblačila in domovi, a starši, ki so preživeli veliko depresijo in drugo svetovno vojno, so iskali nekaj edinstvenega pri svojih novih vozilih. Želeli so si športne in bolj seksi avtomobile, ki cenijo hitrost in zmogljivost nad udobjem in zanesljivostjo. Želeli so si športne avtomobile, to pa je dejstvo, ki se pri vodstvu Ford Motor podjetja ni izgubilo.
Leta 1962 je Ford zabredel v težave zaradi neuspešnih izdelkov, kot je Edsel, in vse večje priljubljenosti konkurenčnih izdelkov GM in Chrysler. Generalni direktor Henry Ford II, najstarejši sin Edsela Forda in najstarejši vnuk Henryja Forda, je obupno iskal način, kako obrniti situacijo. Vrhunski direktorji, vključno z generalnim direktorjem Ford divizije Lee-jem Iacocc-om, so ga prepričali, da je odgovor – potrebujemo športni avtomobil.
Obstajala je samo ena težava: Ford v svojem portfelju ni imel športnega avtomobila in ga ni načrtoval. (Legendarni Mustang Iacocca je bil še nekaj let oddaljen od proizvodnje.) Odločeno je bilo, da je najprimernejši način, da vozilo pripeljejo na trg, pridobiti ga. Takrat se je pojavila ideja o nakupu Ferrarija, ki je bil v tistih letih predvsem podjetje za dirkalne avtomobile.
Spomladi 1963 se je po večmesečnih pogajanjih zdelo, da je dogovor blizu. Ford bi Enzu Ferrariju plačal 10 milijonov dolarjev za njegovo podjetje in vsa njegova sredstva. Enzo bi naj bil pripravljen skleniti posel s Fordom, kar bi ga razbremenilo bremena vsakodnevnega vodenja podjetja. Toda ob enajsti uri je Ferrari zadržal klavzulo pogodbe, ki pravi, da bi Ford nadzoroval proračun in s tem tudi vse odločitve, ki urejajo dirkalno ekipo Ferrari. Enzo se ni hotel odreči nadzoru nad programom avtomobilskega športa svojega podjetja. Predstavnikom Forda je dejal, da nikoli ne bo prodal podjetja pod temi pogoji – niti ni dodal, da bi prodal grdi družbi, ki v grdi tovarni izdeluje grde avtomobile. Govori se, da je tudi osebno užalil Henryja II.
Za dodatno žalitev se je Enzo nato odločil in večinski delež v Ferrariju prodal kolegu – italijanskemu proizvajalcu avtomobilov Fiat. Nekateri direktorji Forda, vključno z Deuceom, so ugibali, da Enzo sploh ni bil resen glede prodaje Fordu, ampak se je s podjetjem le pogajal, da bi pritisnil na Fiat in s tem prišel do višje cene. Zaplet je deloval, Henry II pa je ostal praznih rok. Da bi dobil svoje, se je Deuce odločil, da bo izdelal športni avtomobil, ki bi ponižal Ferrarija tam, kjer je zanj najbolj pomembno, avtomobilska dirka 24 ur Le Mansa. Začela se je zgodba o legendarnem dirkalniku GT 40.
Sprva je bila naloga gradnje tako imenovanega Ferrarijevega morilca dodeljena Fordovi skupini za napredna vozila v Združenem kraljestvu. Razvijali so že vozilo, ki bi uporabljalo motor, ki ga je ustvarila Fordova eksperimentalna skupina motorjev, ta se nahaja v Dearbornu v Michiganu.
Medtem ko je bila prva serija GT 40, ki se je izpeljala iz skupine Advance Vehicles, hitra, je bila tudi neverjetno nestabilna in nezanesljiva. In zavore so bile naravnost nevarne. Kot poroča Popular Mechanics, so Fordovi inženirji izračunali, da bi se v primeru, da bi voznik na koncu dirke Le Mans zaviral, sprednji zavorni rotor v nekaj sekundah segrel do 1.500 stopinj Fahrenheita, kar bi povzročilo, da ne bi nikoli mogli uspešno končati dirke. To bi se izkazalo celo za katastrofalno – smrtonosno – za vsakega voznika, ki bi poskušal tekmovati v severozahodni Franciji, tudi za najboljšega na svetu.
Na koncu Fordova ekipa ni mogla ugotoviti, kako naj avtomobili trdno ostanejo na asfaltu, kaj šele, da bi neprekinjeno vozili 24 ur za zmago v Le Mansu. Potem ko je leta 1964 in 1965 izgubil proti Ferrariju v Le Mansu, se je Ford obrnil na legendarnega oblikovalca avtomobilov iz Los Angelesa Carrolla Shelbyja, enega redkih ameriških voznikov, ki je v Le Mansu kdaj zmagal, za izvajanje dirkalnih operacij. Shelby (v filmu ga je igral Matt Damon) je bil že svetovalec pri projektu, zdaj pa je bil odgovoren za njegov uspeh – ali neuspeh.
Po zahtevnem zagonu sta Shelby in njegov zaupanja vreden prijatelj, testni voznik in strokovnjak za inženiring Ken Miles (na zaslonu ga je upodobil Christian Bale), na novo izumila GT 40. To so storili s sodelovanjem z Advanced Vehicle Group in Fordovo eksperimentalno skupino motorjev.
Shelby in Miles sta najprej izboljšala vodljivost in stabilnost vozila z izboljšanjem njegove aerodinamike s preskusom pretoka. Na zunanjost avtomobila so si nalepili trakove z volneno vrvico, da bi videli, kako se zrak “vozi” po vozilu in okoli njega. Bolje ko avtomobil reže zrak, manj energije je potrebne za pogon vozila, kar vodi tudi do manjše porabe goriva. Zbrani podatki so Milesu in Shelbyju omogočili spremembe karoserije in vzmetenja, ki so pripomogle k stabilnejšim in bolj manevrirnim GT 40 na progi.
Težavo z zavoro je rešil Phil Remington, inženir Fordove ekipe. Zasnoval je hitri menjalno zavorni sistem, ki je mehanikom omogočil, da med menjavo voznika zamenjajo nove blazinice in rotorje, zato se ekipi ni bilo treba bati, da bodo zavore zdržale celo dirko.
Za reševanje težav z zanesljivostjo je ekipa uporabila dinamometer. Dinamometer je naprava, ki lahko meri silo, moč in hitrost, tako da lahko ugotovite, koliko moči potrebujete ali koliko je imate pri roki. Eksperimentalna ekipa je posnela vadbe pred Le Mansom in sprogramirala dino za ponovno ustvarjanje različnih točk napetosti na progi. Nato je ekipa 24 do 48 ur na motorju poganjala motor in tako na novo ustvarila pogoje, s katerimi bi se motor srečal med dirko, da se ne bi pokvaril pred ciljno črto.
Vse njihovo trdo delo se je izplačalo in GT40 se je rodil. Ford leta 1966 ni samo premagal Ferrarija v Le Mansu, ponižal je vse italijanske žrebce. Medtem, ko Ferrari sploh ni imel avtomobila, ki bi dirko zaključil, je GT40 ujel prvo, drugo in tretje mesto.
Miles je precej prehitel konkurenco na poti do prenehanja Ferrarijeve prevlade v Le Mansu in postal edini voznik, ki je zmagal na treh največjih trkih vzdržljivosti na svetu – 24 ur Daytone, 12 ur Sebringa in 24 ur Le Mansa – in to vse v istem letu.
Fordov PR guru Leo Beebe je hotel zmago proslaviti s posnetkom trojice, ki skupaj prečka ciljno črto. Torej, Shelby je ukazal, da se je Miles upočasnil in pustil, da so ga ostale ekipe GT 40 dohitele. Po prečkanju proge je bil Miles obveščen, da dirke ni zmagal. Zmagal je namreč njegov sotekmovalec Bruce McLaren.
Na žalost je Miles umrl, preden je lahko spet dirkal v Le Mansu. Pozno leta 1966 je na Riverside International Raceway v Kaliforniji preizkušal še en dirkalnik Ford, ko je izgubil nadzor in strmoglavil. Miles nesreče žal ni preživel.
Deuce je medtem naslednje leto v Le Mansu dobil še drugo maščevanje – Ford GT40 IV, ki ga je zgradil Shelby (umrl leta 2012 v 89. letu), je zmagal na dirki leta 1967. Ferrari je končal na drugem mestu.
Kar zadeva Ford GT 40, veliki ameriški super avtomobil ostaja eden najbolj prikupnih avtomobilov na svetu. Ford GT se začne s ceno pri 500.000 dolarjih, medtem ko se Ford GT II prodaja za 1,2 milijona dolarjev. Prvi avto iz tovarne Ford je stal celo več kot milijon dolarjev.
Avto: M.J.
